Vas Soča

Zgodovinski pregled

Čeprav se vas Soča v pisnih virih prvič pojavi šele v 18. stoletju, je zelo verjetno, da se je stalno naseljevanje začelo že v 13. stoletju. Podatki iz zapisov, ki segajo v 14. stoletje, kažejo, da so se te doline in gore že takrat gospodarsko izkoriščale. V veliki meri gre za rejo živine in uporaba gozdov.

Karel Perinčič v svojem delu "Primorska Švica" omenja leta 1781 sezidavo soške cerkve.
V najstarejši krstni knjigi bovške župnije pa je leta 1720 zapisan prvi krsta otroka.
Vse do leta 1788 je Soča spadala pod župnijo Bovec, tedaj pa je dobila svojega duhovnika in se skupaj z vasjo Trenta osamosvojila.
Leta 1823 so cerkev v Soči povečali ter ji dodali majhen lesen zvonik. Tega leta jo je 10. oktobra, na dan sv. birme, posvetil goriški in gradičanski škof Jožef Walland. Ker je s časoma postala premajhna, so jo leta 1893 povečali, popravili, prekrili ter prizidali zvonik v katerega so bili obešeni 3 novi zvonovi.

Življenje v teh krajih je bilo v preteklosti zelo revno. V listu Edinost je leta 1880 zapisano:
"Soča in Trenta sta najrevnejši in najbolj raztreseni vasi na Primorskem, prebivalstvo je v dolgovih, pridelujejo krompir in koruzo, nekaj mesecev v letu žive le od koz in ovc, veliko pa jih gre po svetu."
Ko se je 15. avgusta 1872 v Bovcu sestala posebna komisija za pomoč Sočanom in Trentarjem, je prišlo do sklepa, da se poleg ukrepov v korist stanja gozdov in živinoreje, izboljša cesta med Bovcem in obema naseljema. Cesta je bila zgrajena šele leta 1906.

V času prve svetovne vojne, je Soča veljala za zelo pomembno točko v zaledju. Tu je bilo v času soške fronte armadno poveljstvo, od koder so prihajali vsi ukazi na frontno linijo Krn - Rombon. Zaradi dobre pozicije je bilo po celi dolini veliko vojaških objektov, ki so služili za nemoteno oskrbo vojske. V tistih časih ja skozi dolino šlo na tisoče in tisoče ljudi, ki so za seboj pustili veliko različnih spomenikov in obeležij. Iz tistega časa je ostalo veliko zapisov ter slik, nekatere velikokrat videne, druge se šele odkrivajo.


Po prvi svetovni vojni je Soča prišla pod italijansko oblast. Kot v vseh slovenskih vaseh in mestih, so se tudi tu zamenjala imena krajev inljudi. Jezik je postal italijanski. V času pod Italijo se je vas Soča imenovala Sonzia. Italijanska oblast je v tem času po celi dolini zgradila več objektov, izboljšala cestne povezave ter postavila mnoge obrambne utrdbe, ki so na ogled še dan danes.
Po drugi svetovni vojni so ti kraji spet prišli pod slovensko ozemlje, začel se je razvijati turizem, ki še danes prevladuje.

Primerjava prebivalstva nekoč - danes:

Popis prebivalstva iz leta 1870:

V tej statistiki je prebivalstvo Lepene popisano pod Sočo.

Popis prebivalstva iz leta 2002:

Tu lahko vidimo, da se je število prebivalstva v manj kot 150 letih, zmanjšalo za 75%. Če se bo takšno zmanjševanje dogajalo v prihodnosti, lahko pričakujemo, da bodo nekoč te doline prazne.